Zapisal: Miha Ferjančič

V zgodovini Idrije zelo pogosto omenjajo škafarja, ki je dal pod studenec namakati škaf, vanj pa se mu je poleg vode nateklo tudi živo srebro. Les, iz katerega je bil škaf narejen, se vseskozi pojavlja kot nepogrešljiva surovina pri rudarjenju, izgradnji hiš in žganju rude. Vse večja poraba lesa v rudniku je zahtevala širjenje območja za sečnjo in tako so nastala naselja kot Čekovnik, Bela, Mrzla Rupa, Vojsko, kjer so se gozdni delavci razen z gozdarstvom preživljali tudi s kmetijstvom. V času odkritja živega srebra je bilo na območju Idrije približno 15,000 ha gozdov v lasti štirih gospostev. Tolminski grof je bil lastnik gozdov na levem obrežju Idrijce do njega izvira oziroma do razvodnice z lpavškom (trebuškim potokom). Gozdovi ob Ipavšku so pripadali Trnovskemu gozdu oziroma poznejšemu gozdnemu uradu v Gorici. Vipavski graščani so pripadali gozdovi na desnem obrežju Idrijce in desnem obrežju Belce do sedanjih Putrihovih klavž, od koder je krenila meja na Marnov vrh.Svetokriškemu gospostvu pa so pripadali gozdovi severno od te črte, med Belco in Idrijco (današnji Osredek in Gnelice). Zaradi velikega pomena lesa si je rudnik pozneje s pomočjo svojega lastnika, dunajskega dvora, pridobil pravico do razpolaganja in upravljanja z gozdovi v pširši okolici Idrije. Že leta 1538 zasledimo med rudniškimi nameščenci tudi gozdnega upravnika, 1627 pa so bili postavljeni prvi gozdni čuvaji. Po pripovedovanju so bili gozdni čuvaji istočasno tudi lovski in ribiški čuvaji. To se je na Idrijskem v državnih gozdovih obdržalo vse do konca druge svetovne vojne. Na območju Idrije so bile opravljene pomembne raziskave v botaniki; njeno ime so v svet ponesli Henrik Freyer, J. A. Scopoli, Baltazar Hacquet in drugi. Veliko je bilo napisanega o šolstvu, zemljemerstvu, kulturni dejavnosti, medtem ko se divjadi in lovstva v splošnih publikacijah ne omenja.
Prvi zapisi o lovski dejavnosti so s konca devetnajstega stoletja, ko so večji zemljiški posestniki lahko imeli svoja lovišča. Tako velika posestva so imeli kmetje na območju današnje Lovske družine Dole. Manjše posesti so se združevale v občinska lovišča. To so bila zemljišča malih in srednjih posestnikov, ki niso dosegala 115 ha strnjene površine. Takšno lovišče je na območju Kanomlje vzelo v zakup tudi Delavsko lovsko društvo v Idriji. Žal se njegov arhiv ni ohranil, ostala pa je knjižica Pravila delavskega lovskega društva v Idriji, ki jo je v slovenskem jeziku natisnila tiskarna Hinko Sax v Idriji. Društvo je bilo ustanovljeno 12. avgusta 1905. Pravila je potrdila c.kr.vlada z odlokom št. 3093a v smislu zakona št. 134 z dne 15. novembra 1867. Lovski red ima le 10 členov, kljub temu so zajeta vsa področja vključno s »Skupnimi strelnimi vajami«. V tem poglavju so napisana osnovna pravila obnašanja, čas in način lova ter pristojbine, ki se plačajo za uplenjeno divjačino. Moj oče, ki je bil skupaj s svojim očetom in strici član Delavskega lovskega društva Idrija, je večkrat pripovedoval o tovariških odnosih, običajih in redu, ki je veljal v njem V Ljubljani je bil dve leti pozneje, 16. oktobra 1907, ustanovljen Slovenski lovski klub, zapis o drugi lovski organizaciji na Idrijskem pa je iz leta 1918, ko je bil ustanovljen Lovski klub Dole.
Lovci se niso mogli enakopravno pogovarjati z lovskimi čuvaji v državnih loviščih, saj so bili le-ti državni uradniki in so se do lovcev obnašali zelo vzvišeno. Imeli so velika pooblastila, zato so se jih lovci in drugi, ki so se z njimi srečali v gozdu, bali. Čuvaji so bili velik strah za vse, ki so stopili na državno zemljišče. Pokončali so lovske in ostale pse, ki so zašli v državno lovišče. Za nabiranje gozdnih sadežev in druga opravila v gozdu je bilo treba imeti pisno dovoljenje, za katerega je bilo treba plačati pristojbino. Ta je, četudi majhna, za idrijske delavce z nizkimi osebnimi prejemki predstavljala dodatno finančno breme. Kazen za nedovoljeno nabiranje gozdnih sadežev ali suhljadi je bil zlomljen koš ali uničena posoda za nabiranje, odvzeli pa so tudi sekiro ali lančerico, če jo je obiskovalec brez dovoljenja nosil s sabo. S prvo svetovno vojno se je lovsko udejstvovanje za nekaj časa prekinilo. Vojaške oblasti so zasegle lovsko orožje, večina moških, sposobnih za vojsko, pa je bila vpoklicana. Izjema so bili le tisti, ki jih je rudnik zadržal za nujno proizvodnjo. Nosili so vojaške kape in so se šteli za vojake z delovno obveznostjo. Ob priključitvi Primorske k Italiji je prišlo do velike selekcije pri izdajanju orožnih listov. Drage pristojbine so omogočile lov dobro plačanim uradnikom in trgovcem, povprečni slovenski delavec pa je le težko dobil orožni list. Velike zaloge orožja iz prve svetovne vojne so zlasti ljudem, ki so živeli izven Idrije, omogočile divji lov. Posebno med obema vojnama so bili divji lovci gospodarji nad divjadjo na območju sedanje LD Krekovše. Najbolj množično so lovili Gorjani, vendar tudi posamezni prebivalci drugih zaselkov niso dosti zaostajali. Gozdno-lovski čuvaji, ki so večinoma stanovali v gozdarskih hišah na osamljenih krajih, si največkrat niso upali posredovati, čeprav so ugotovili kršitve oziroma zaznali divji lov. Tako so se divji lovci večkrat hvalili, da so oni gospodarji v lovišču. V tistih časih je prav divji lov marsikateri družini omogočil kak mesni obrok, ki si ga zaradi težkih razmer sicer ni mogla privoščiti. Med drugo svetovno vojno je bila divjad namenjena prehrani. Partizanski štabi so zaradi varnosti in samovolje posameznikov streljanje divjadi prepovedali, le včasih so odobrili posamični odstrel. Milče Eržen je pripovedoval, da je kot partizan v bolnišnici Pavla dobil nalogo odstreliti srno za božično kosilo.
Po osvoboditvi so se že proti koncu leta 1945 začele ustanavljati lovske zadruge in nato lovska društva. Bistvena novost v tedanjih predpisih je bila, da se je lov začel izvajati povsod, ne glede na lastništvo. V Idriji je bila ustanovljena lovska družina, ki je obsegala lovišča sedanjih lovskih družin Idrija, Jelenk Spodnja Idrija in Krekovše.

Leta 1953 je bil sprejet predpis, da posamezno lovišče ne sme biti večje od 6.000 ha, zato je bilo treba Lovsko družino Idrija razdeliti na tri dele. Tako so nastale Lovska družina Spodnja Idrija, Idrija in Krekovše. Za lažje razumevanje takratnega stanja je prav, da se spomnimo že opisanih razmer. Po vojni je bilo večini državljanov omogočeno, da postanejo lovci, kljub temu pa se je posebno v bolj odročnih krajih obdržala tradicija divjega lova. Na zahodni strani območja Lovske družine Krekovše so bili (vsaj po govoricah) najbolj dejavni Gorjani, večkrat so omenjali tudi Trebušarje in Cekovnikarje s severa in vzhoda našega lovišča. Pripovedovanje o divjih lovcih, ki zamaskirani streljajo na preganjalce, je marsikoga odvrnilo od članstva v Lovski družini Krekovše. Zal se je kasneje nekaj tega tudi uresničilo. Za današnje pojme je bila dostopnost lovišča zelo težka. Ceste so bile slabe. Edino prevozno sredstvo je bilo kolo, ki pa je predstavljalo pravo bogastvo. Dodatni problem so bili žeblji, s katerimi so bili takrat okovani vsi čevlji. Slabe pnevmatike na kolesih so redno pobirale »romarje«, kot so se imenovali ti žeblji, posledica tega pa je bilo krpanje zračnic na vsakih nekaj prevoženih kilometrov.
Območje gozdov okrog Idrije je bilo zelo slabo poznano. Povprečni Idrijčan je krenil v to smer le, če se je namenil na Golake, med vojno pa so nekateri po teh stezah hodili po hrano v Vipavsko dolino. Najbolj sta to območje poznala Jože Kenda in Milče Eržen, ki sta bila med vojno kot partizana člana osebja Partizanske bolnišnice Pavla. Glede na to, da je bolnišnica delovala manj kot dve leti in da se je osebje bolj kot spoznavanju terena moralo posvečati skrbi za ranjence, smo njuno poznavanje verjetno rahlo precenjevali. Za ustanovitev lovske družine je bilo potrebnih osem lovcev, vendar se zaradi opisanih razmer za LD Krekovše nihče ni rad odločil. Nasprotno za članstvo v LD Idrija ali LD Spodnja Idrija teh problemov skoraj ni bilo. Za LD Krekovše so se odločili: Jože Kenda, Marjan Lele, Rajko Babič, Srečko Novak, Alojz Tratnik, Janko Rupnik in Viktor Dermelj. Kot osmi član je iz LD Črni Vrh pristopil še Mirko Lampe in tako so bili pogoji za ustanovitev izpolnjeni. S Prancem Poljancem sva imela takrat vloženi prošnji za sprejem v LD Idrija. Ker pa nisva imela dovolj dobrih zvez, so naju napotili v novoustanovljeno LD Krekovše, kjer je članov primanjkovalo. Tako sem bil spodaj podpisani komaj šestnajstleten sprejet skupaj s Prancem Poljancem. Predpisi so takrat to dovoljevali, le oče mi je moral podpisati soglasje za orožje in seveda orožni list. V letu 1953 smo lov izvajali že po novi razdelitvi, kljub temu da so bile formalnosti urejene šele leto dni kasneje. Ustanovni občni zbor LD Krekovše je bil 7. septembra 1954. Člani smo se že prej redno sestajali, takrat pa smo si razdelili še funkcije in nihče ni ostal brez zadolžitve.

Na prvem občnem zboru smo sprejeli sklep, da bomo zgradili lovsko kočo na Osredku. O lokaciji smo se dogovorili na sestanku 18. aprila 1954, z delom pa smo začeli v juniju istega leta. Poudariti je treba, da lovska koča takrat ni bila stvar prestiža. Nismo razmišljali o kopalnici, hladilnici ali ploščicah, temveč le, kje bomo prespali. Takrat smo delali vse dni, vključno sobote, od 8. do 12. in od 14. do 18. ure, rudarji pa od 4. do 12. in od 12. do 20. ure. Glede na oddaljenost in edino prevozno sredstvo , kolo, smo ob sobotah po končani službi odhajali v lovišče. Prenočili smo v kaki gozdarski koči in naslednje jutro šli na lov. Po obhodu lovišča smo se redno ustavili v gostilni pri Šinkovcu, kjer smo se srečevali z lovci, ki so prišli iz drugih predelov lovišča. Prijazna gospodinja, šinkovka smo ji rekli, je bila kot naša mama. Vedela je za vsa dogajanja v lovišču, kje so lovci, kdo še ni prišel in koga ne bo. Vedno je imela kuhan velik lonec kislega zelja in ga velikodušno ponudila vsakomur, ki je prišel iz gozda. Proti večeru smo se lovci skupaj odpravili v Idrijo. Taka vožnja domov je bila včasih prav zabavna. Kolesa niso bila opremljena po današnjih standardih, največja šibka točka so bile zavore. Krpanje zračnic je bilo v družini manj dolgočasno, med nami pa so bili tudi starejši lovci, ki so bili manj vešči kolesarjenja. Avtomobilov takrat ni bilo, pa smo se običajno razporedili po dva in dva ter se peljali proti Idriji.
Nekoč se je starejši lovec Levin zaradi varnosti (nerodnosti) peljal nekaj metrov za nami. Ker je Srečku spuščala zračnica, se je vsa kolona vstavila. Levin pa je imel malo daljši reakcijski čas in se je zaletel v nas, ki smo se ravno ustavili. Posledica je bila, da smo vsi ležali po tleh kot keglji po dobrem zadetku. Le Levin se je jezil, da ne znamo voziti. Gozdarske koče so bile izdelane zelo enostavno. Stene so bile narejene iz okroglig hlodov enake debeline, položenih vodoravno drug na drugega v višino od 1 do 1,5m. Ker so uporabljali le materiale, ki so jih našli v gozdu, so namesto zahtevne vogalne vezave in žičnikov na vsaki strani stene v tla zabili kole, da so steno držali pokonci. Špranje so zabasali z mahom. Koče so bile pokrite z smrekovim lubjem, le vrata so bila včasih iz desk. Pri selitvi v novo kočo so ponavadi stara vrata preselili v nov objekt. Ležišča ob stenah so bila nerejena iz leskovih palic, položenih vzdolžno in pokritih s praprotjo ali drobnimi smrekovimi vejicami. Na sredini koče je bilo obvezno ognjišče, na katerem so kuhali, se ob njem sušili in greli. Ob sobotah, ko so gozdni delavci šli domov, smo v teh kočah prenočili lovci. V gavnem smo bili z njimi v dobrih odnosih. Tudi razgovori na sestanku o lovski koči so potekali v tem smislu. V Osredku takrat ni bilo sečnje, zato tudi ni bilo gozdarskih koč. Jože Kenda je kot vojaški vodja bolnišnice Pavle poznal zanimiv kraj s tekočo vodo na Korenovšu, kjer so začeli graditi bolnico, vendar so po pobegu neke bolničarke zaradi varnosti gradnjo opustili. Kraj je bil tako določen. Več je bilo govora o konstrukciji - od koče po »načrtih« gozdarjev do solidnejše konstrukcije. Najbolj se je poglobil Janki Rupnik, saj je na naslednji sestanek prinesel maketo vezave, izdelano iz ročajev metle. Odločili smo se za njegovo varianto. Domiselnost te vezave si lahko vsak še danes ogleda na Korenovšu, saj so vsi vogalni spoji narejeni brez žičnikov. Les so nam podarili gozdarji. Odkazali so ga sicer v bližini, kljub temu pa ni bilo lahko prenašati težkih hlodov, jih obdelovati in postavljati na svoje mesto. Janki, ki je bil glavni mojster za vezavo, je takrat izrekel poznano ugotovitev: »Eni prehitru dilate, drugi pa prepačas mislma.« Tisti, ki smo dvigali hlode na ležišce, smo se namreč pritoževali, da je težko večkrat dvigniti in ponovno spuščati hlode. V letu 1954 smo prejeli odločbo OLO Tolmin o upravljanju lovišča ter opis meja in kataster lovišča. Zaradi nizkega staleža v letu 1954 nismo odstrelili nobenega gamsa, za leto 1955 pa smo za odstrel že planirali tri kose. Veliko smo se ubadali z vprašanjem, kako preprečiti divji lov. V sodelovanju z Ljudsko milico nam je uspelo odkriti divje lovce, ki so bili kasneje kaznovani z zaporno kaznijo in s povrnitvijo stroškov. Iz zapisnika seje LD Krekovše dne 9. novembra 1954 lahko preberemo, da je bil divji lov v našem loviscu takrat glavni problem. Do občnega zbora 1954 se je spisek članov LD Krekovše povečal na 14. Na novo so bili sprejeti: Milce Eržen iz LD Trebuša in Gorjani: Alojz Česnik, Anton Česnik in Avgust Bizjak. Upali smo, da bodo lovci s tega območja lažje kontrolirali lovišče in tako omejili divji lov, ki ga je bilo iz oddaljene Idrije težko nadzorovati. Žal nam to ni v celoti uspelo. Še vedno se je pojavljalo streljanje. V predelu nad Putrhom so streljali na našega lovca Rajka Babiča, ki je želel preprečiti, da bi divji lovci odnesli plen. Prestreljeno je imel obleko v višini pasu, sam pa ni bil poškodovan. Tudi z vsemi novosprejetimi člani nismo imeli sreče, saj je bil eden izmed njih pozneje izključen zaradi krivolova. Koče, ki smo jo začeli graditi leta 1954, zaradi zime nismo dokončali. Ves material, ki smo ga potrebovali, so nam vozniki tovornjakov, ki so hodili po les, odpeljali do gostilne pri Šinkovcu. Naprej smo ga nosili po stezi, ki je danes skoraj ni več. Nošnja je trajala približno pol ure. Tudi skodle za streho, ki nam jih je izdelal »ta mal Majnk«, smo znosili od Šinkovca. Pri tern smo si pomagali s krošnjami. To so z naramnicami opremljene deske, ki imajo zadaj ravno površino, kamor se naloži tovor, ki se ne razsipa. Za ostalo smo imeli pletene kose. Stedilnik smo nesli po serpentinah iz Majnska, ker je bila steza od Šinkovca preveč strma. Spominjam se, da smo bili nad novogradnjo tako navdušeni, da smo Rajko Babič, Srečko Novak in jaz prenočili v koči, že ko je bilo pokrito samo pol strehe. Spalnih vreč takrat nismo poznali, še odeje ni bilo lahko dobiti, zato smo celo noč kurili, da smo se greli. 10. julija 1955 smo lovsko kočo na Korenovšu slavnostno izročili svojemu namenu. Slovesnosti so se udeležili lovci naše in sosednjih lovskih družin, delegat okrajne lovske zveze ter krajani, ki so nam pomagali pri gradnji. Nekateri smo v koči tudi prenočili. V prijetnem vzdušju smo se odpravili na skupno ležišče na podstrešje. Ob vsaki strani smo položili slamo, prehod po sredini pa ogradili z deskami. Slučajno sta se drug poleg drugega položila k počitku gost, starejši lovec Cajnar iz Dolov, in naš Janko Rupnik. Oba lovska tovariša sta bila zelo naglušna. Pod vplivom alkoholnih hlapov se je Cajnar napol v spanju spomnil na nekdanje veselje in prepričan, da je doma poleg svoje France, začel otipavati Janka po nogah, seveda oblečenih v žametne pumparice, in ga nagovarjati:
»A bi mal?« Kljub temu da je govoril zelo na glas, ga Janko, ki je bil tudi naglušen, ni slišal in ga je prav tako na glas vprašal: »Kaj bi pa rad?« Nagovarjanje se je v daljših presledkih, vendar neuspešno nadaljevalo ob našem izdatnem smehu, ki ga onadva nista slišala. Spomin na otvoritev koče nam je popestril še marsikatero srečanje. Praznovanje je bilo zelo skromno, vendar prisrčno. Zanimivost tega dogodka pa je bila, da smo imeli ob zaključku gradnje v blagajni več sredstev kot ob začetku. 1956. je bil ponovno izvoljen upravni odbor: Jože Kenda - predsednik, Marjan Felc - tajnik, Srečko Novak - gospodar, Rajko Babič - blagajnik, Miha Ferjančič - član, zamenjal sem Mirka Lampeta, ki je izstopil iz LD Krekovše. Predsednik nadzornega odbora je bil Alojz Tratnik, člana pa Janko Rupnik in Viktor Dermelj Sprejeti so bili novi člani: Franc Nagode, Rudolf Mohorič in Venceslav Štraus, ki je prišel iz LD Javornik - Postojna. Poučeval je gozdarje na srednji gozdarski šoli v Idriji. V našo družino je prinesel nekaj novih pogledov na lovstvo. Posebej sem si zapomnil njegovo poznavanje lovskih običajev, ki jih je ob vsaki priliki z zgledi prenašal na ostale lovce. Zelo ga je motilo oblačenje v kratke hlače za lov, ki sta si jih najraje oblekla Rajko in Srečko. Nesprejemljivo se mu je zdelo tudi, da je Rajko za zalaz srnjaka obuval platnene copate z gumo, saj smo takrat za lov vsi nosili okovane gojzarje. Gumijastih podplatov še nismo poznali. Bil je zelo pošten tako do lovskih tovarišev kot tudi v odnosu do divjadi. S sprejemom Franca Nagodeta (47 let) v našo lovsko družino se je povečala naša mobilna sposobnost. Franc je namreč imel majhno motorno vozilo - kamion v velikosti današnjega kombija, vendar s kesonom. Ker je bil Franc tudi gasilec, ga je dal na razpolago gasilcem, zato je bil opremljen z zvoncem, kakršni so takrat nadomeščali sedanje sirene, lesenimi klopmi in nosilci za lestve. Ob nedeljah smo ga izkoristili do zadnjega prostorčka, da smo se z njim odpeljali na lov. Med vojnama je bil Nagode lovec v Doleh, po vojni pa ni takoj dobil orožnega lista. Zato se je vključil v našo lovsko družino šele, ko je lahko dobil orožni list. Franc je bil dober organizator in med lovci zelo priljubljen. Leta 1957 je imela LD Krekovše že 19 članov. Tega leta je Postaja milice organizirala zasedo divjim lovcem. Naša lovska družina je morala poslati v zasedo od vrha Široke doline do Škrbine deset lovcev. O uspehu akcije ni poročila. Kolikor se spominjam, ni bilo kaj poročati. V Beli pri Šinkovcu smo organizirali prvi družabni večer. Času primerne so bile zadolžitve: Jože Kenda - avtobus, vino, nekaj solate (zeljnate), Franc Nagode - Radenska, Cockta, kruh, ocvirkovca, kava, meso, mast, solata, Rajko Babič - kuharice, Franc Poljanec - 3 litre žganja, Rudolf Mohorič - godci. Priskrbeti je bilo treba tudi jedilni pribor in krožnike. Danes se nam zdijo take zadolžitve nepomembne oziroma nekaj vsakdanjega, takrat pa je primanjkovalo vsega, posebno hrane in vina. Edini avtobus v Idriji, ki je smel voziti izven rednih prog, je imel rudnik. Kenda je bil njegov direktor, Nagode pa direktor pekarne, zato smo silahko privoščili tako razkošje za tiste čase. Srečanje, na katerega smo povabili tudi vse, ki so pomagali pri izgradnji koče, je odlično uspelo. Vendar je moral avtobus zaradi hudega sneženja v Idrijo odpeljati predčasno. Nekateri smo naslednji dan prišli peš. V letu 1958 smo se posvetili uničevanju roparic. Takrat smo divjad delili na koristno in škodljivo. Med škodljive roparice je spadala pernata in dlakasta divjad, ki ni imela zaščite in smo jo pokončevali na vse možne načine. Poleg streljanja je bilo moderno zastrupljanje. Strihnin, ki smo ga uporabljali pred tem, smo opustili, na novo so se pojavile cianovodikove ampule, ki so bile zelo učinkovite, a tudi zelo nevarne za ljudi. Poleg tega pa smo se posluževali pasti in rant za kune. - Istega leta smo obnovili stopnice v Rakah. - Se vedno se je pojavljal divji lov. - Sprejeta sta bila nova člana: Jožko Pečirer in Franc Poljanec iz Mrzle Rupe. 1959 je bil iz LD Krekovše zaradi krivolova izključen prvi član. Milčetu je poginila sova uharica, ki smo jo uporabljali pri lovu na ujede, zato je bil sprejet sklep, da se nabavi nova. V Ilirsko Bistrico jo je šel iskat Pepe Kenda, ki je že imel motor. Njegov sin Nejc, naš sedanji član, se še spominja, kako sta z očetom vozila sovo v Idrijo. Stala je 6.000 din, v oskrbo pa jo je vzel Milče.
1960 Veliko smo govorili o bolezni pri gamsih, saj smo pozimi našli sedem poginulih. Veterinar Pirih je ugotovil, da so poginili zaradi vnetja nosne votline. Odredil je, da se naslednji morebitni primerek pošlje na analizo v Ljubljano. - V Tisovcu je Ludvik Lapajne, ki je bil tudi gozdar, našel slepo kozo. Ker zaradi slabih možnosti obveščanja Ludvik ni vedel za vse najnovejše dogodke, možnosti, da bi kozo poslal v Idrijo pa tudi ni imel (to so običajno opravili vozniki kamionov, če so na teh relacijah vozili les), se je dogovoril z gozdnimi delavci, da so kozo odkupili, roglje pa so oddali družini. Upoštevati moramo, da so bile takrat možnosti za komuniciranje izredno slabe in se je moral v krizni situaciji dostikrat vsak sam odločiti za najboljšo rešitev. - Soško gozdno gospodarstvo (SGG) nas je ponovno opozorilo na škodo zaradi divjadi. To je bila stalna tema pri pogovorih z gozdarji, s katerimi smo imeli sicer dobre odnose, tako med posamezniki kot tudi med organizacijama. - Med člane sta bila sprejeta Ivan Cvek in Janko Petrič. V letu 1961 je družina nakazala 50.000 din za izgradnjo lovskega doma v Novi Gorici, ki ga je gradila Lovska zveza Gorica. - Sprejeti so bili novi člani: Bojan Križaj, Karel Kuk, Rafael Treven, Anton Vidmar, Jože Vidmar, Stefan Pečirer, Andrej Franetič in Ivan Ličen. Izstopila sta Adolf Mohorič in Alojz Mikuž.
1962. leta sem v Putrhu ustrelil gamsovega mladiča. To je bil prvi mladič, ki je bil uplenjen v naši družini. Takrat je bil to velik prekršek. Zaslišan sem bil pred komisijo in kaznovan z izdelavo in polnjenjem solnic. - Sprejeli smo prvega tujega - italijanskega lovskega gosta, ing. Marassija. 1954. smo praznovali deseto obletnico lovske družine. Ustanovni občni zbor družine je bil sicer leta 1954 in takrat je bila urejena tudi vsa dokumentacija, vendar so bili takrat spomini brez papirjev še sveži in ravnali smo se po spominu. Starešina Pepe je predlagal, da bi obletnico proslavili delavno. Očistili smo stezo Mrzla Rupa-Zelen Rob, obnovili kočo, izdelali dve krmišči in organizirali diskusijski večer. - Zelo mlad je umrl naš član Rajko Babič. Ker je bil med ustanovnimi člani in v lovski družini zelo priljubljen, nas je njegova smrt zelo prizadela. Lojze Tratnik je v Zagrebencu uplenil medveda. Spravili so ga do Idrijce in čez most pri petem žomfu - Vojkovi plošči ki ga od takrat imenujemo Medvedov most. V Nebesih smo tedaj prvič jedli medvedov golaž. - Sprejeti so bili novi člani: Mirko Zelene, Stane Zelene, Peter Rojc in Ciril Žonta.
1965 - Obravnavali smo slab odnos lovcev po oddanem strelu. Pred disciplinsko komisijo sta bila poslana dva člana. Prvi je zastrelil srno, naslednji dan pa šel na lov drugam. Drugi je zastrelil gamsa in ga ni poiskal. Izgovoril se je, da ga je bolela noga. - To leto je bilo v lovski družini 31 članov, narejena je bila tudi evidenca o vozilih. Imeli smo deset osebnih avtomobilov, šest motornih koles in en moped.
1966 - Sklenili smo zamenjati streho na koči na Korenovšu. Delo je bilo opravljeno 3. avgusta. - Za prevzem uplenjene divjadi je še naprej skrbel Milče Eržen. Občni zbor je ugotovil, da je družina starostno zelo pestra. V njej je bilo že veliko mladih članov, ki se niso več povsem nekritično pokorili željam starejših posameznikov. Prihajalo je do ostrejših polemik, zato smo se dogovorili, da veljajo interni predpisi in sklepi organov družine, izogibati pa se moramo trenutnemu razpoloženju vplivnih posameznikov. Takrat smo ugotovili, da je starostna struktura od 16 do 65 let.
1967 - Ustanovili smo Lovsko zvezo Idrija. Na razdružitvenem občnem zboru v Novi Gorici sem bil kot delegat naše lovske družine. Vzdušje je bilo precej napeto. Naši goriški pokrovitelji nad odcepitvijo niso bili navdušeni. Lovska zveza Idrija je imela takrat 280 članov, od tega LD Krekovše 33. V Lovski zvezi Idrija je bilo ob ustanovitvi 45 neizprašanih lovcev, največ v LD Cerkno (11 od 47 članov), najmanj pa v LD Krekovše (en lovec). Ta je bil naš »Levin« uradno Luin, ki je bil zelo priden delavec in tudi neposreden v izražanju, študij pa mu ni ravno ležal. Posebno tujih besed si ni najbolje zapomnil ali pa jih je slišal v drugačni zvezi. Ko mu je na lovskem izpitu izpraševalec rekel, naj pove nekaj o flori in favni, mu je energično odgovoril: »Plora je bila moja soseda, fajn baba je bla, vendar ne bom o njej nič pravil, Lavne pa jaz nisem poznal.« No, ni čudno, da je s takimi odgovori do konca ostal brez lovskega izpita. V lovišču so se še vedno slišali nepojasnjeni streli. Lovci so se večkrat izgovarjali na preizkušanje puške, čeprav je včasih šlo tudi za zgrešen strel na divjad ali celo zastreljeno divjad, ki je posameznik ni našel. Odločili smo se, da se puške lahko preizkuša samo na Lajštu v Beli. Na začetku smo imeli vsako nedeljo, seveda neorganizirano, streljanje izpred gostilne pri Šinkovcu v hrib pri Majniku. Za tarče so bili kamni po travniku. Če si zadel, se je pokadilo. Lovci so imeli takrat večinoma italijanske puške. Streliva je bilo dovolj, le zanesljivo ni bilo, zato so za streljanje v kamenje uporabljali tiste naboje, ki že na pogled niso bili najboljši. Sam sem imel puško na en strel iz leta 1874. Uporabljal sem naboje za stare avstrijske puške, ki so bili zelo zanesljivi, puška pa je imela to slabo lastnost, da je tako udarila v ramo, da sem bil po nekaj strelih ves podplut. Seveda sem se vsakega strela posebej bal in sem že pred pokom pomežiknil. Temu primerni so bili tudi zadetki. Ko sem pozneje kupil puško mauser, sem potreboval kar nekaj časa, da sem izgubil strah pred udarci v ramo. Tega leta smo prejeli odločbo Skupščine občine Idrija o uporabi lovišča Lovske družine Krekovše v izmeri 5.164 ha, od tega je bilo lovne površine 5.064 ha. Zgladili smo spor z LD Idrija, ki je nastal, ker je član naše lovske družine streljal šoje v Mejci v lovišču LD Idrija. Dogovorili smo se, da v prihodnje lahko člani obeh družin streljajo vodno perjad in roparice na območju stopnic iz Mejce na Rake, po Rakah do mostu v Podreteji, čez most, po strugi Idrijce do topilnice. Plen postane last uplenitelja. - Sprejeti novi člani: Niko Mrak, Boris Svetic, Peter Čar, Alojz Krapež.
1968 - Na Tršanovšu smo kupili stanovanjsko hišo Pavle Brus, poročene Velikajne. Ker smo na tem območju že imeli lovsko kočo, si o nakupu nismo bili povsem enotni. Do hiše ni bilo vozne poti, prav tako ni bilo elektrike in tekoče vode. Tisti, ki so zagovarjali nakup, so utemeljevali, da bi prišleki, ki bi hišo kupili, lahko to izkoristili tudi za krivolov. Dela pri koči sta vodila Franc Nagode in Milče Eržen.
1969 - V lovišču se je ponovno pojavila škoda zaradi jelenjadi in medvedov. V Beli so proslavili priključek elektrike. V ta namen je LD Krekovše prispevala srnjaka za golaž. Tujemu lovskemu gostu ing. Marassiju smo dovolili izvajanje lova brez spremstva našega lovca. Pogoj je bil, da se mora ob prihodu v Idrijo in ob odhodu javiti v lovski družini in poročati o uspehu. Kot se spominjam, je sklep veljal le eno sezono, nato pa smo privilegij ukinili, saj smo ugotovili, da ni imel poravnanih obveznosti kar za dve leti. Lovski gost je običajno stanoval pri Baštetu na Vojskem. Sprejeli smo nove člane: Jelka Kaščo, Janka Černigoja, Cveta Sulgaja, Draga Zelenca.
1970 - Zalili smo betonsko ploščo na Tršanovšu. Ker ni bilo ceste, so cement znosili konji, drug gradbeni material pa lovci. Posebno težavno je bilo prenašati betonsko železo, ki je bilo težko in nerodno pri pretikanju skozi grmovje. Tudi pesek smo kopali in sejali nad tršanovško senožetjo. - Med člane smo sprejeli Maksimiljana Mohoriča.
1971 - V oskrbo smo prevzeli spominska obeležja: Vojkovo ploščo v Strugu, ploščo pri Tratniku, ploščo na šoli v Čekovniku, spomenik na Hudem Polju. - Stalež gamsov smo to leto ocenili na 185 živali. - Za preizkušnjo pušk smo določili Tršanovše. Dela pri koči na Tršanovšu so se nadaljevala. Neprestano so prihajali novi predlogi, kako bi še kaj preuredili. Ko je bil dan predlog, da bi zasukali sleme strehe za 90 stopinj, pravokotno na hrib, kar bi dalo lepši izgled koče in pokrit balkon, smo zaradi preobsežnega dela in stroškov obnovo ustavili. Ugotovili smo, da bi z manj truda in stroškov naredili lovsko kočo nekje ob cesti, kjer bi bila tudi tekoča voda in po možnosti elektrika. Ker sem bil to leto izvoljen za starešino in sem dal to pobudo, sem se moral potruditi, da bi bila zamisel čim bolje izpeljana. Ko smo se pogovarjali o izgradnji nove lovske koče, smo najprej mislili na Idrijsko Belo. Vendar smo se bali, da bi se spremenila v navadno gostilno, kar ni bil naš namen. Naslednji predlog so bile klavže. Pred časom je bila na Brusovih klavžah postavljena baraka, v kateri so stanovali gozdni delavci. S časom se je ta baraka podrla, klavže pa so bile zapusčene. V primerjavi z današnjo ureditvijo so bile prava razvalina. Nazadnje smo se odločili za staro gozdarsko logarnico na Krekovšah. Soško gozdno gospodarstvo je tam zgradilo zelo lepo stavbo s stanovanjem za logarja, več spalnicami, predavalnico, sanitarijami, skratka zelo sodobno zgradbo. Za sekace so postavili prostorne montažne barake, tako je ostala stara logarnica zapuščena. Velikost in lokacija sta bili za nase lovišče zelo primerni. Na Krekovšah je bila tekoča voda, elektriko pa so gozdarji pridobivali iz centrale, ki so jo zgradili na Putrihovih klavžah. Prve kontakte s SGG Tolmin sem vzpostavil z ing. Nacetom Pišlarjem, razgovori so se nadaljevali do podpisa najemne pogodbe v letu 1972. Zasčitili smo divjega petelina, ki so ga drugje še normalno lovili. Bruno Mrak je uplenil lepega jelena. Mislim, da je bil to prvi jelen, uplenjen v našem lovišču v tern stoletju. - Po podpisu pogodbe o najemu koče s SSG Tolmin smo začeli s prenovo oziroma podiranjem. V začetku med lovci ni bilo pretiranega navdušenja za delo. Lovci so bili že naveličani in razočarani nad Tršanovšem. Spominjam se, da smo odhajali s Krekovš beli od prahu ali črni od saj, da smo se doma komaj umili. Ko se je začpelo zidanje in so se pokazali prvi obrisi nove koče, se je tudi zanimanje za delo povečalo. Pred otvoritvijo je bilo vzdušje že tako prijetno, da je bil vsak dan dela pri koči prijetno doživetje.
1973 - Družini Bogataj smo prodali kočo na Tršanovšu.
1974 - Svojemu namenu smo izročili lovsko kočo na Krekovšah. Proslavili smo dvajseto obletnico obstoja lovske družine. Ob tej priliki smo napisali skromen bilten. Poleg kratkega orisa dvajsetletnega dela je bil objavljen tudi prispevek Stanka Majnika o dogodkih na Krekovšah ob koncu vojne leta 1945. Prispevek je napisal na našo prošnjo. Do takrat so se širila različna pripovedovanja o tern, kaj naj bi se bilo dogajalo, zato smo želeli izvedeti čim več dejstev in smo skupaj obiskali vse, za katere smo izvedeli, da kaj vedo o tern. Zanimivo je, da dogodkov pred tern ni opisal nihče, pozneje pa so vsi pisci povzemali te raziskave.
1975 - Sprejeli smo pravilnik o pripravnikih. Prevzem uplenjene divjadi sta sprejela Dušan Lapajne in Bruno Mrak.
1979 - Razvili smo lovski prapor. Slovesnosti so se poleg naših članov udeležili predstavniki vseh sosednjih lovskih družin in vseh družin Lovske zveze Idrija. Lovsko zvezo Slovenije je zastopal predsednik Rado Pehaček, ki je imel tudi slavnostni govor. - Jože Kenda je opozoril na gamsje garje, ki so se pojavljale po loviščih v Sloveniji. 1980 - Sprejeli smo sklep, da se vsi, ki so bili takrat starejši od sedemdeset let, imenujejo za častne člane. To so postali: Jože Kenda, Jožko Pečirer, Venčeslav Stravs, Jože Luin in Ivan Rupnik. Sprejet je bil sklep, da je treba zastreljeno divjad poiskati s psom krvosledcem, ki ga je imel Niko Mrak. Sestavili smo komisijo, da je skupaj s predstavniki LD Javornik ponovno določila sporni del meje med družinama. Po opravljenem ogledu je bil potrjen dogovor: meja poteka od Šinkovca v Beli po stezi do Holcplaca, po stezi na Zajcov vrh, po preseki do ceste, kapelica (Mala gora) Preska. 1981 V Stari Mejci je bilo narejeno krmišče za race mlakarice. Nabavilo se je 200 kg koruze in 200 kg semen sončnic. 1983 - Ponovno smo se pogovarjali o pobudi za pobratenje z Lovsko druzino Gornja Radgona. Sprejet je bil sklep, naj se sodelovanje nadaljuje na zasebni ravni brez formalnosti.

Zapisal: Maro - Marjan Brus

1983: Zaradi pomanjkanja goriva za motorna vozila so bili uvedeni boni. Tudi LD je stimulirala odstrel gamsovega mladiča z bonom za 5 1 goriva. V koči na Krekovšah je bila izdelana betonska plošča ter kupljena litoželezna peč. Z LD Javornik smo na novo določili mejo. Zaradi bojazni pred sirjenjem gamsjih garij na naše območje smo drastično povečali plan odstrela (70 kosov gamsovih mladičev).
1984: Podpisana je bila pristopna izjava za ustanovitev družbenega dogovora o skupnih in enotnih ukrepih za ohranitev in gojitev divjadi v idrijskem lovsko-gojitvenem območju (LGO). Opažanje, da gozdarji po zaključku svojih del ne počistijo za seboj, smo posredovali na SGG Tolmin. Od 20. do 30. 11. 1984 je bil velik žled, ki je vplival tudi na divjad.
1985: Skupaj z LD Idrija in LD Dole smo zgradili hladilnico za oddajo divjadi.
1986: Sprejet je bil lovsko-gospodarski načrt za obdobje 1986- 1990. Za potrebe kontrolne metode se oddaja vsebina vampov uplenjene srnjadi. Race mlakarice so redno krmljene in že je opaziti, da se nekateri pari pomikajo vedno višje po Idrijci proti izviru. Opazene so tudi prve mlade račke.
1987 in 1988: Odstrel gamsov se je zmanjšal. Sprejet je bil pravilnik o lovsko-čuvajski službi. En član je bil izključen zaradi krivolova in eden zaradi neopravljanja obveznosti do družine.
1989: Na gozdarskih kartah so bila evidentirana rastišča divjega petelina na območju Tisovca (rajon Poslušanje in Škrbina), na SGG pa je bil poslan dopis o zaščiti omenjenih predelov. Na tem področju naj ne bi bilo sečnje in gradnje gozdnih cest. Naša strelska ekipa je dosegla tretje mesto na meddružinskem tekmovanju z malokalibarsko puško v Lovski zvezi Idrija.
1990 - 1992: Za to obdobje ni podatkov. Verjetno nekdo še vedno hrani arhiv doma.
1993: Na območju Čekovnika se opaža klateške pse, ki zalezujejo oz. preganjajo divjad. LD je lastnikom poslala dopis, naj jih privežejo. Oblikoval se je iniciativni odbor za proslavo ob 40- letnici naše družine. Izpeljano je bilo oralno cepljenje lisic s polaganjem vab po celem lovišču. S SGG smo se dogovorili, da določene gozdne ceste zapremo in tako ustvarimo mirnejši prostor za divjad. Krajše odseke naj bi zaprli z velikimi skalami, daljše pa z rampami. Vpeljali smo mandatarstvo za starešino družine. Pojavila so se prva resnejša razmišljanja o odkupu koče na Krekovšah. Podpisana je bila 30-letna najemna pogodba zanjo. SGG je na petih hektarjih mlado drevje premazalo s kemakolom, da bi ga zaščitilo pred objedanjem divjadi.
1994: Planirali smo odstrel petih gamsov za lovski turizem. Uspešno se je nadaljevalo krmljenje rac mlakaric na Idrijci. Od ZGS RS smo zakupili travnate površine na Krekovšah in Hudem polju. Zaradi pretesne ovratnice (telemetrično spremljanje gibanja medvedov) je bila odstreljena medvedka Jana. Gospodar in inozemski gost sta v predelu Zelenega roba videla divje lovce, ki so uplenili gamsa.
1995: Denacionalizirana je bila hiša s hladilnico. Odločili smo se, da bomo legalizirali kočo na Korenovšu. Naša družina je organizirala meddružinsko tekmovanje v streljanju z MK puško. Ustanovljen je bil Krajinski park Zgornja Idrijca, ki je zajel skoraj celotno naše lovišče. Lovcem je bil zagotovljen prost vstop za izvajanje njihove dejavnosti. Začelo se je zapiranje nekaterih gozdnih poti. Konji gozdnih delavcev so povzročili veliko škode na sadnem drevju, njivi in travnatih površinah na Krekovšah. Zahtevali smo odškodnino. Srečali smo se s krajani našega lovišča.
1996: V januarju je zapadlo veliko snega, kar je zelo poslabšalo življenjske razmere divjadi. Posledica tega je bilo tudi dvanajst najdenih kosov poginule divjadi. Uradno smo organizirali lovsko čuvajsko službo. Na Krekovšah smo izdelali senik za spravilo sena za divjad v zimskem času. Z LD Trnovski gozd smo se dogovorili o dostopu preko ozemlja LD Krekovše (Zelen rob od mostu čez Trebušco do tromejnega kamna) in preko ozemlja LD Trnovski gozd - dostop za Anino kočo - ter do holzplaca, kar velja do preklica. Uplenjen je bil gams-koza, ki je bil na mednarodni razstavi nagrajen s posebno plaketo CIC ter zlato in kristalno medaljo. Pričeli smo iskati lokacijo za medvedovo mrhovišče (Črna draga).
1997: Januarja so bile razmere za divjad ponovno zelo težke. Klateški psi so v Čekovniku pokončali srninega mladiča. Sprejeli smo nova pravila in pravilnik o lovsko-čuvajski službi. Za 241.805 SIT smo kupili parcelo Korenovše (8115/63). G. Milan Trušnovec nam je izdelal emblem za glavo na naših dopisih. Prodali smo trofejo kože medvedke Jane. Upravni odbor je dobil nezaupnico. V Mrzli Rupi smo za borce ob srečanju ranjencev in osebja Partizanske bolnišnice Pavla kuhali lovski golaž. Organizirali smo srečanje s krajani. Naša delegacija in praporščak so se udeležili proslave ob 30-letnici obstoja Lovske zveze Idrija - LZI.
1998: Uradno je bila ustanovljena visokozahodna kraška regija. Iz družine smo izključili člana. Na Cerinovšu je lisica pomorila 17 kokoši. Naša družina je organizirala kinološko prireditev - preizkus naravnih zasnov PNZ v Idrijski Beli pri Fežnarju (naša edina gostilna v lovišču) - in prav tam tudi občni zbor LZI. Evidentirali smo še eno možno lokacijo mrhovišča za medveda - Dovjakova cesta peskokop. Pripravljali smo kinološki pravilnik. Decembra se je pojavil sum krivolova v Kramaršci.
1999: Dva člana sta bila zaradi suma krivolova prijavljena disciplinskemu razsodišču. Organizirana je bila vseslovenska čistilna akcija »Naravi krademo smeti«. Na občnem zboru družine je bil svečano podpisan Etični kodeks slovenskega lovca. 16. 5. 1999 sta pri sprejemanju kinološkega pravilnika predsednik in gospodar družine povzročila incident, posledica katerega je bil njun odstop. Upravni odbor je dobil nezaupnico in izvoljeno je bilo novo vodstvo s prioritetno nalogo izboljšanja odnosov v družini. Podpisana je bila pogodba o prenosu pristojnosti druge stopnje disciplinskega postopka na LZI. Pojavila so se razmišljanja, kako privabiti mlajše - nove člane.
2000: Nekateri člani so obiskovali tečaj za lovske čuvaje. Udeležili smo se čistilne akcije »Gozd ni koš za smeti«. Povprečna starost članstva je 55 let. Družina je od Sklada gozdnih in kmetijskih zemljišč RS dobila zahtevek za povračilo škode po divjadi na gozdnem drevju v predelu Razori. Po dolgih letih je bila ponovno usposobljena Strausova steza, ki vodi do koče na Korenovšu. Adaptirali smo kočo na Krekovšah (položili nove ploščice v kuhinji in zamenjali opremo v njej, napeljali toplo vodo ...). Upravni odbor je pričel s prostovoljnimi delovnimi akcijami. Sestali smo se s predstavniki Zavoda za gozdove RS v zvezi z objedenostjo od jelenjadi. Lovski inšpektor je odvzel prvo trofejo jelena v družini.
2001: Obstoječemu vodstvu je bil podaljšan mandat, ker so se odnosi pričeli izboljševati. Organizirano je bilo predavanje o zakonu o orožju. Intenzivneje smo pričeli z aktivnostmi za odkup lovske koče Krekovše. Lovski inšpektor je izvedel kontrolo mrhovišča in košenic. Naše delo je bilo ocenjeno pozitivno.
2002: Z razdeljevanjem odstrela jelenjadi po posameznih družinah v VZKR nismo bili zadovoljni, zato smo na občnem zboru LZI sprožili razmišljanja o izstopu iz odbora VZKR. V svojo družino smo sprejeli štiri nove mlade člane. Opravljeno je bilo cepljenje lisic, tokrat s pomočjo letala. Lovski inšpektor nam je vrnil odvzeto trofejo. Izdelan je bil lovsko-gospodarski načrt za obdobje 2002-2006.
2003: Pričele so se priprave na proslavo ob 50-letnici LD Krekovše. Imenovan je bil organizacijski odbor. Pred kočo smo splanirali teren. ZGS nam je odobril postavitev preže na Hudem polju. Izšel je javni razpis za nakup koče Krekovše. Izdelano je bilo krmišče za jelenjad pod Tratnikom v Čekovniku. Pripravniki so uspešno opravili praktični del izpita pred komisijo v družini. Najdeno je bilo precej divjadi, ki jo je raztrgal ris. Cenilec ZGS je ocenil kočo na Krekovšah. Med več ponudniki za njen nakup smo izbrali najugodnejšega. Podpisali smo pogodbo v višini 3.100.000,00 SIT. Vsak član je prispeval posojilo v vrednosti 90.000,00 SIT.